Kako blizu uspeha ste? Ali kako daleč...

Ko sem se pred časom pogovarjala s prijateljem o neuspehih, je na dan prišla tista očitna krilatica "Bohve, kaj si o meni mislijo...". Mogoče je bilo tudi vas že kdaj strah pred izgubo ksihta, ker ste nekaj zamočili ali pa ker še niste postali tisti miljonar s podjetniško idejo, ki jo že leta driblate sem ter tja. Mogoče se vam je že zgodilo, da vam je kdo v obraz vrgel kakšno "šalo", ki je priletela direktno na ta mehko točko in za kratek čas zamajala vašo emocionalno stabilnost. Lahko, da že veste, da je treba vse to enostavno odmisliti! Drugače ne gre.

Dejstvo je, da se tako uspehi kot neuspehi dogajajo ves čas in v nekem popolnoma naključnem zaporedju. Včasih se nam zdi, da smo na konju, spet drugič hudo nesramno pademo dol. Še več, celo rukne nas ta krevsa, brcne s kopiti in oddirja stran, daleč stran. Treba je vstat in spet pešačit. Uf. 

Psihološko gledano je neuspeh sam po sebi nekaj čistega, nebolečega. Neuspeh z bolečino namreč nima nič. Gre za en sam dogodek iz serije. Boli nas kontinuirano napajanje iz tega vira. Dlje ko ostanemo priklopljeni nanj, dlje ko ga kot smrkelj vlečemo za sabo in si ne dovolimo pretrgati izkustvene vezi s tem dogodkom, dlje ko se ne soočimo z njim, iztegnemo prst in ga frcnemo stran, dlje trpimo. 

Slovenci pa smo na žalost obsedeni s popolnostjo. Ne dovolimo si delati napak. Zato kot sokol prežimo nad vsakim svojim korakom, dvomimo v sleherno odločitev in se stresiramo glede vsake malenkosti. Ta naša neizprosnost nas sicer postavlja na zelo visoko stopničko med dosežkarji, saj imamo kot narod per capita izjemne rezultate v športu, umetnosti, znanosti, drugje.. ampak, a si predstavljate ljudje kaj bi se zgodilo, če bi počasneje kritizirali in hitreje hvalili? 

Predstavljajte si izbor besednega zaklada, ko gre naša smučarka po hribu navzdol in zasede, recimo, 27. mesto. Ne bom naštevala, saj veste, da zna bit pestro. Komediaš Louis C.K. je v enem svojih nastopov govoril o tem, kakšen kreten postane, ko se vsede v avto. Kako enostavno mu je zabrusit "Glej kje voziš, debil" na človeka v avtu pred njim. Vprašal se je, če bi sploh želel kaj takega kdaj izrečt naravnost v obraz, komurkoli pravzaprav. Verjetno ne. Izraznost, ki jo Slovenci koristimo, zastekljeni s psevdonimi, po raznoraznih komentarjih je naravnost dadaistična. Enako dadaistično je tudi spoštovanje, ki si ga medsebojno izkazujemo. 

Slovenci radi poiščemo kritiko. Saj veste tisto "jaz ne znam v celofan zavijat". Krasno. Potem ni nenavadno, če sami sebe zavijamo v celofan, da si zagotovimo ustrezno zaščito. Iz celofana je težko delovat. Deluje namreč samodestruktivno. 

Vsak od nas - Slovencev in Zemljanov - ima v sebi ogromen potencial. Od vas samih pa je odvisno, kako ga boste izkoristili in do katere mere ga boste izživeli. Splošna družbena klima naj bi ustvarjala skupne pogoje za rast. Naša je na žalost takšna, da moraš - če hočeš rasti - ugasniti masikateri distraktivni šum, ki prihaja bodisi iz medijev, stroke ali kavarniških debat. Najbolje jo odneseš, če se dobesedno zapreš v svojo lastno hermetično vrečo in si ekstra selektiven komu dovoliš bližnji kontakt, ker kar hitro stakneš virus. 

Preradi namreč svarimo pred pastmi. Včasih se mi zdi, kot da se vozim v kakšni animaciji s tistimi znaki "TURN BACK NOW" ali "CERTAIN DEATH AHEAD" ali "DO NOT TRY THIS AT HOME". Ko pa nekdo plane ven z motivacijskimi idejami v stilu "YES WE CAN", kar je v najbogatejši državi na svetu nekaj najbolj običajnega, lahko z vseh strani pričakuje indoktrinacijo v prodajalca megle. In svetega duha. Nič realnega torej. Po mojem mnenju pa nekaj, še kako potrebnega. 

Predstavljajte si, da se samo za teden dni preselite v pozitiven svet. Vse, čisto vse komentirate pozitivno. Ne govorim fejk pozitivno jadi da, lepo, lepo, lepo, zdej pa sp****!?!. Govorim o tem, da se dejansko potrudite in na človeku, ki vam recimo ni všeč, poiščete tri lastnosti, ki so vam čist kul ali pa jih celo morda spoštujete pri njem. Da o vsem, kar vas obkroža, oblikujete najprej in prvenstveno pozitivno mnenje, predenj to mnenje zapusti varno zavetje vaših ust. Da morate - ja, morate! - poiskati pozitiven aspekt in samo tega uporabiti v katerikoli pogovoru, repliki, mnenju, sodbi, komentarju, postu, skratka vedno in povsod? Poskusite - občutek je neverjeten! Sploh ne boste verjeli razsežnostim vašega življenja! 

Če mislite, da je težko biti pozitiven do drugih, poskusite še vajo št. 2 in bodite teden dni ultra pozitivni še do samega sebe. Spreobrnite vse, kar počnete, vsako malenkost, v pozitivno afirmacijo. Predvsem pa manj razmišljajte in več naredite. Spremenite "action folows thought" v bolj akcijsko naravnano -"thought folows action". Dovolite si najprej testirati kakšno noro idejo in nato celostno razmislite o celotnem procesu namesto, da se utapljate v "kaj pa če-jih". Sledite navdihu in zaupajte, da je ta navdih rezultat neprecenljivih izkušenj, razsežnega znanja in nenazadnje talenta. Priznajte si ga. Priznajte se in doživeli boste transformacijo, ki jo tako dolgo že čakate. 

In še tretja vaja. Stroga primerjalna abstinenca. Negativnost namreč najlažje do popolnosti razvijemo, če se konstantno primerjamo z drugimi. Popravek - primerjamo se z našo percepcijo o njih. Zapomnite si - če srkate Primerjalno Penino imate krasne šanse za Primerjalnega Mačka, ki hudo boli. Razsežnost te bolečine so seveda odvisne od razsežnosti nalivanja tega zvarka. Začnite spremljati samo svojo pot. Si zaupajte. In se spoštujte. 

Vse se namreč zgodi v nas samih. Uspeh, sreča, tudi denar. Vsa energija, ki kroži, gre skozi nas. Nič ne pride do nas. Vse gre skozi nas. Če čakate na uspeh, čakate svoj vlak na svoji lastni postaji. Vse kar rabite narediti je, da se zaveste, da tako vlak kot postajo že imate. Od vas je odvisno kakšno mnenje si boste ustvarili. Od vas je odvisno kje boste postavili prečko. Če jo postavite čisto na sam konec, jo boste težko preskočili. Dolgo bo trajalo in pot bo utrujajoča. Če postavite prečko bliže in jo samo vsakič znova malo premaknete, je pot zanimivejša in bolj.. no ja.. poskočna :)