Opozorilo! Vejice ne stojijo pravilno...

Če ne delite svojih šibkosti, ne morete deliti svojih moči. 

Pogum velja! Slovnična pravila malo manj. Takšno je danes moje pravilo vedenja in objavljanja tistega, čemur prisodim neko vrednost. Ponavadi gre za moje zapise, citate, zadnje čase pa tudi video objave. Vsake toliko pa se kdo najde, ki komentira moje znanje na področju slovničnega reda.

Res je. Nimam lektorja. Če bi vsako objavo dala v lekturo, bi že obubožala. Niti mi niso všeč, ker pridejo nazaj vse polikane in poštirkane, meni pa so všeč z gubami tam, kamor se jih jaz postavila. V teh gubah je energija. Trenscendentno, vem. A verjamem.

Verjamem v to, da je bistvo deljenja svojih mislih ravno v tem, da so zares tvoje. Kajti ni vejica tista, katere soglasje se danes išče med ljudmi. Nikoli in nikdar nisem opazila, da bi kdo post delil s pripisom - Poglejte si ljudje tale post, kajti imenitnejše rabe ločil še nisem zasledila v svojem življenju! Lajkam!

Verjemite mi, da bi jih postavila tja, kamor pašejo, če se ne bi ukvarjala s poglavitno nalogo - vsebino. Moje srce, telo, misli, občutki in vse kar me dela človeka, izlivam na papir. Vse tisto, kar sem 25 let postavljala na drugo mesto. Takoj za vejicami. 

Davno, davno tega je v babičini kuhinji namreč mala deklica z globokimi rjavimi očki strahovito tipkala svoj prvi roman podoben neki pravljici o princeskah. Bil je seveda na veliko višjem nivoju, gledano z umetniškega stališča. Ali pač. Punčka je tipkala na staromoden pisalni stroj zelene barve, ki je bil tisti dan pravi tehnološki napredek. 

"Kaj delaš,” jo je vprašala babica. 

“Pišem Bestseller,” je odgovorila deklica.

Babica je ni slišala. Saj veste, bilo je to eno tistih vprašanj, katerih odgovor slišiš le, če se v njem pojavi beseda ogenj, kri ali sedim na okenski polici pri odprtem oknu v drugem nadstropju hiše. Ker nobena od teh izrečenih besed ni sprožila senzorja za alarm, je babica v miru naprej tenstala krompir. 

Istočasno se je deklici kar kadilo pod prsti. Pisala je na tiste rumeno zelene računalniške liste, ki so imeli luknjičasto perforacijo na levi in desni. Iz te si lahko zgibal imenitno harmoniko, ki je (seveda, ob pravi tehniki) lahko postala neskončna ... Se spomnite?

Moj očka je imel miljavžnt tistih listov. In jaz ravno toliko idej.

Točneje, dvanajst jih je bilo. Uvod v prvo poglavje. Opisala sem nek kraj v parku za dvorom princese, pa njeno obleko (itak, moda ima vedno visoko prioriteto), princa (oz. njen odnos s princem, ki je bil jasno, zakompliciran). Spomnim se tudi nekega stopnišča, ki je vodilo do njenih soban. Princeska je nujno morala iz parka do sobe. A zakaj? In kaj bo tam počela? Kaj naj pa zdaj?

Na tej točki v času se je zakompliciralo. Namesto, da bi poiskala pomoč za svoje neobvladovanje postavljanja zgodbe, sem celih 12 listov skrila. Saj vendar ne morem biti pravi pisatelj, če se mi takole “ustavi”. In ustavilo se mi je za 25 let. Zakaj?

Morda lahko razloge poiščete v lastnih strahovih in omejujočih prepričanjih. Lahko, da ste kdaj tudi sami kakšno skrito željo zatlačili še globlje, kajti strah, da bi se na enkrat znašli pod napačnimi žarometi je seveda močnejši, večji, strašljivejši od tistega šibkega poguma, ki ga rabite, da nekaj nepopolnega, nekaj nedokončanega, nekaj čemur manjkajo vse vejice in vsa pravila krasnega slovničnega jezika, vendarle obelodanite. Za začetek morda tako, da pokažete očiju in mamici. Uf, si nor. Kje pa. 

Popolnost je tista napaka tega sveta, ki vam onemogoča, da bi prodrli s svojo edinstvenostjo.

Edinstvenost je namreč kumulativa vseh vaših nepopolnosti, ki jih sprejmete z veliko mero hvaležnosti in spoštovanja. Popolnost namreč ne obstaja. Ne obstaja tudi realno mnenje ali kritika nekega dela. Obstaja le nova interpretacija. Vaša ustvarjalnost (z vejicami ali brez) je namreč le vaša - in samo vaša. Ravno tako pa se vas vsa mnenja drugih o čemerkoli (tudi vaši ustvarjalnosti) čisto nič ne tičejo, kajti niso vaša in ne pripadajo več vam. Pripadajo drugim. In tam naj ostanejo. Če jih jemljete k sebi namreč polnite prostor vašega samostojnega kreativnega izražanja. Ustvarjalnost in njena samokritika namreč nimata skupne postelje. Na vas pa je, da se odločite kakšen odnos si želite imeti - boste dali od sebe ali jemali od drugih?

Pred časom sem se znova soočila z modro obarvanim gumbom na katerem piše Publish. Bila je to neka kratka zgodbica, ki se mi je tisti dan zdela nadvse imenitna. Ko sem jo danes znova prebrala, sem ugotovila, da bi jo zlahka izboljšala. A danes je dan popolnoma drugačen tistemu.

Tisti je bil dan, ko sem več ur tresla roko pred dejanjem razkrinkanja. Tisti dan so se v meni oglašali vsi junaški strahovi. “Kaj pa, če se ti bodo smejali.” “Kaj pa, če bo ta zgodbica obkrožila svet in boš prva blogerka, ki je s prvim postom zaslužila milijarde dolarjev, nakar se je znašla na Ellen in odgovarjala na vprašanja, kako je biti slaven in bogat ... Kot vidite mi gredo suhoparne klišejske zgodbice še vedno zelo dobro od rok.

Menim, da si ljudje preveč naložimo na hrbet. Prevečkrat raje dvakrat prespimo, kot da bi nekaj obžalovali. Dejstvo pa je, da nikoli ne boste obžalovali nečesa, kar ste storili pa se je izkazalo za napako. Obžalovali pa boste vse tisto, česar si nikoli niste upali storiti. Obžalovali boste vsak dan, ki ste ga preživeli skriti med množico. Obžalovali boste leta, ki jih preživite v strahu pred porazom, ki bi se potencialno lahko zgodil, če bi sledili svojim sanjam. Vam povem nekaj - porazili ste se že. Porazili ste tisto, kar vem je najpomembnejše. 

Kmalu bo za mano skoraj polovica mojega življenja. Tista polovica, v kateri moji strahovi premagujejo vsako mojo željo. Ne obžalujem te polovice, kajti brez doživljanja te realnosti ne bi nikoli vedela, kako boleče zna biti takšno življenje. In kako lepo je njeno diametralno nasprotje. Pogum namreč rabi strah, da mu pove, kje se skrivajo najdebelejši, najsočnejši in najdragocenejši biseri. Zato drugo polovico posvečam pogumu. Pogumu, da objavljam zapise s slovničnimi napakami vred.  

Ker to sem jaz. In pika.