Zakaj moški in ženske lažemo drugače? Kdaj kako zakaj...

“Kaj misliš?” me je vprašal, ko je na odru prebral svoj govor. Napisal ga je sam. Čisto sam.
Priznam. Malček egoističnega zadoščenja sem čutila v tem, da se njegova verzija ni zdela dosti boljša od moje. Bila pa je čisto majčkeno boljša. 
 
Besede sploh niso bistvene. Bistvo je v izgovorjavi. Energiji. Retoriki. Natančno sem vedela kaj mu fali. A kako naj mu to povem?

Željo mehčanja moje sicer krvavo direktne komunikacije dokazuje prenekatere diploma in cetrifikat, izobešen na levi steni pisarne. Na nobenem sicer ne piše, da sem se sočasno odvadila bojazni pred takozvano avtoriteto. Med mano in njim je v tistem trenutku meter dvajset višinske razlike in ponudba, ki jo mora še potrdit. On stoji na odru, jaz sedim na razmahanem stolu prve vrste parterja. On ima svinčnik, jaz prazno denarnico. 

Ali naj mu povem, da priča gluposti? 

Morda ste tudi sami že kdaj v obziru do avtoritativnih drugih malček rezervirali svoj besedni zaklad. A povem vam, storili ste napako. V poslu se namreč ve, da ni všečnost tista disciplina, v kateri se tekmuje, temveč spoštovanje. 
 
Okoren trenutek tišine se je zgodil med nama. Z odra je naravnost vame usmeril ostro resen par oči, ki so potiho kričale “Čas se izteka draga deklica!” a vendar je njegov obraz otroško deloval. Z nasmeškom. Zazdelo se mi je, da…
 
V trenutku me je zalila popolnoma nova resnica. V njegovih očeh in drži telesa sem zaznala isto tremo, ki jo imamo vsi, ko stojimo takole, trenutke pred pričakovanjem sodbe. V kratkem bo točno in tisti, ki bo te besede zvijal iz ust pred množico njemu avtoritativnih. Želi jih navdušiti. Tudi on si želi spoštovanja. Mogoče bi bil rad celo malo všečen.

Kako zelo sva si podobna. Saj to je le običajen človek, ki stoji pred običajno nalogo in upa na mojo pomoč. Jaz pa namesto tega egoistično branim lastno percepcijo svoje zunanje podobe. “Prepisali ste moj tekst, ker ste želeli, da bi bil bolj udaren, zdaj pa ga pripovedujete, kot bi bil mlačna voda. Še povejte ga tako, z jajci!” mu rečem.

Navdušeno prikima. Vse mu je jasno. V druge obvlada.

V tistem hipu višinska razlika ne obstaja. MOrda je kdaj obstajala razlika med tistimi na višjih in tistimi na nižjih položajih a v današnjem času visoki še kako krvavo potrebujejo vsakogar, da jim prenese vesti, kaj se dejansko dogaja na cesti, na trakih, na trgih. V nižinah se opazi dober razled na trende, ki s svetlobno hitrostjo drvijo proti nam in tisti, ki so kao odgovorni za rezultate so sami v tej bitki nemočni. Zato smo mali danes veliki. 

Pred časom mi je kolega zaupal, da se je menda naveličal udinjanja ljudem zgolj zato, da pride na svoj vsakdanji kruhek. Super. Krasno! Kajti z udinjanjem si ga dan danes pridobiš le malo.

Današnji časi kličejo po tistih, ki so ti sposobni pogledati v obraz in ti privoščiti tisto kruto resnico, ki ti jo že vsi prikrivajo nevemkoliko let. Pred udinjači so se začeli skrivati v pisarnah in nameščati tajnice med nas in telefon. A prišel je čas, ko si želimo ven, na zrak. Ne le, da si želimo. Moramo. 
 
Doktor Travis Bradbury je v enem svojih blogov zapisal, da vam kar 60% vseh ljudi s katerimi se srečujete pove vsaj eno ali pa celo več laži. V enem samem pogovoru. Včasih so to bele laži, včasih črne ko’ hudič. Včasih jih prepoznate in si potiho rečete “bullshit”, včasih pa tudi ne, saj iskreno zaupate (a sem zapisala iskreno? mislila sem naivno).

Morda od tega odnosa nekaj pričakujete in si ne želite zamajati zastavljenega razmerja. Morda pa kot zaljubljenci z metuljčkastimi želodčki projicirate idealizirano predstvo o vašem povpraševalcu pred vas, da vi vam prekrila njegovo resnično navadnost. Morda pa ste tudi vi tisti, ki kakšno malenkost čisto majčkeno napihnete? No judgement. 
 
Morda pa vas zanima zakaj sploh lažemo? In - ali moški lažete drugače kot me, deklice? Res je. Statistično gledano (Dr. Bradbury) moški povečini lažejo, da bi se postavili pred ljudmi - iz lastnih vzgibov. Medtem ko zanimivo, ženske, lažejo največkrat zato, da bi zaščitile sogovornika pred neprijetnimi emocijami. Se vidite v tem, drage dame? 
 
Všeč mi je, da sem v statističnem razmerju z mojimi lažmi. A morda je v tem srž problema. Morda prav v tem tiči težava, ki jo ženske srečujemo pri privzemanju vodilnih vlog v organizcijah. Tja pridejo zgolj in samo tiste, ki si upajo povedati resnico kljub “statistiki” ?

Ta ženska je stroj. Ona nima nobenih občutkov. Preveč je direktna. Lahko bi se malo…. hmmm.. zadržala? Omehčala? Zlagala?

Ali ni zanimivo, da so tiste ženske, ki znajo prevzeti vodstvo tudi iste, ki jih mnogi označujejo kot brezkompromisne, brez dlake na jeziku, celo brezčutne? Ženska s ciljem gre včasih celo komu na živce. Seveda, standardna vloga ženske, kot braniteljice emocionalne stabilnosti, ki nudi toplo in varno zavetje, kamor se vsak lahko zateče s svojimi solzami - ta stereotip je kompromitiran.

Moškim pa ta ista brezkompromisnost koristi ravno toliko, kot jim koristijo njihove laži - bele, se razume - pomaga jim dvigniti lasten imidž. No judgement. Vbistvu, respect!  Stereotipna družbena pričakovanja torej silijo ženske v ustrežljive lažnivke, moške pa v napihovalce resnice? Hm… 

Zares. Nihče nikjer nikoli, ne glede na spol, ne rabi lepih besed dvomljivega pomena. Če igro zares vodi srce potem rabimo resnico. Samo z njo lahko zares razvijemo prave odnose na dolgi rok. Če še vedno zavijate besede v celofan se vam torej zna zgoditi, da letate s cveta na cvet in nikoli ne najdete obstanka. Če torej letate s cveta na cvet in nikoli ne nadete obstanka, je morda čas, da začnete govoriti resnico. 

Resnice si želi vsak. Ta je v današnjem tempu izboljšav in inovacij še kako potrebna. Držat jezik za zobmi pomeni prikrivati potenciale za rast in razvoj (kakorkoli majhni že menda lahko so - kamen na kamen). A kako povemo resnico, ko pa še vedno obstaja dejstvo, da lahko boli? 

1. Najprej vedno vprašajte po dovoljenju, da poveste resnico. Pripravite človeka na to, da bo morda slišal kaj, kar zna biti direktno. 

2. Vedno začnite z rekapitulacijo - ponovite sogovornikovo osnovno željo - cilj. Najbolje z njegovimi lastnimi besedami. To odkrije namen vaše “resnicoljubnosti” in v sogovornku utrdi zaupanje do vas. Sliši, da poslušate, da ste na njegovi strani. 

3. Zelo na kratko povejte vaše mnenje (temu se reče tanka rezina šunke v sendviču povratne informacije). Ne dolgovezite z naštevajem napak, ker niso bistvene - bistvena je točka 4 v nadaljevanju, kajti brez te ste pečeni. 

4. Zaključite s konkretnimi predlogi za izboljšave v obliki primerov ali demonstracije. Kaj mislim s tem? Ko izpostavite proble morate imeti v rokavu tudi rešitev. Če je nimate, nimate pravice kritizirati. Dejstvo. Nihče namreč ne rabi slišat “grd si, nimaš kaj”. Vsak pa si želi konkretnih predlogov za izboljšave “imam idejo, kako lahko izboljšaš svojo podobo, kaj praviš na to to to in ono?” Lajkam.

Res.